- Prijava ali Registracija za objavo komentarjev
Barrows in Tamblyn (1980) sta problemsko učenje opredelila kot proces prizadevanj za razumevanje in reševanje problema, s katerim učenec pridobiva strokovne spretnosti.
Problemsko učenje (PBL) je ena od metod, ki se je izkazala za učinkovito v konstruktivistični pedagoški praksi (prvič je bila uporabljena na kanadski univerzi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v zvezi z medicinskimi primeri).
V konstruktivistični pedagogiki je znana trditev, da je za vključevanje novih konceptov potrebna uporabnost novega znanja. Pri problemskem učenju učenci postanejo aktivni udeleženci in delajo v majhnih skupinah. V tem procesu imata samostojno razmišljanje in komunikacija z vrstniki zelo pomembno vlogo.
Metoda temelji na problemu, ki ga učenci najprej predstavijo, nato pa o njem razpravljajo in si ga razlagajo. Problem rešujejo tako, da skupina sodeluje in doseže soglasje. Pri tem delu sta pomembna tako individualno kot skupinsko delo. Vsaka skupina predstavi svojo rešitev problema, čemur sledita razprava in vrednotenje.
Pomaga razvijati kompetence, ki so v tradicionalnem izobraževanju zanemarjene, a so v resničnem življenju zelo pomembne. Na primer: timsko delo, sodelovanje in sposobnost pojasnjevanja. Učencem pomaga tudi pri razvijanju samoregulacijskega učenja. Izboljšuje prilagodljivost na spremembe, reševanje problemov v neznanih situacijah in sposobnost utemeljevanja odločitev na podlagi argumentacije. Razvija kritično in ustvarjalno mišljenje, sposobnost sprejemanja in vrednotenja idej in stališč drugih ter empatijo.
Problemsko učenje od učiteljev in učencev zahteva drugačen odnos in metode dela. To pomeni, da so učiteljeve priprave ter njegove dejavnosti in vloga v razredu drugačni od tradicionalnih.
Trenutno učitelji poučujejo v razredih s 25-30 učenci, vendar je zgornja meja za uspešno delujoč razred veliko nižja. Tako lahko en učitelj poučuje več skupin, kar je veliko težja naloga kot tradicionalno poučevanje razreda s frontalno metodo.
Žal je to zelo težko odpraviti, saj ni mogoče določiti, da morajo učitelji poučevati manjše število učencev. Ena od rešitev je uporaba skupinskega dela pri izvenšolskih urah.
Ob koncu metode PBL je treba učencem dati priložnost, da pokažejo, česa so se naučili, tj. ne le, da preverijo svoje znanje o dejstvih, temveč tudi, na primer, svoje sposobnosti prepoznavanja problemov, reševanja problemov in komuniciranja.
Tovrstno ocenjevanje je mogoče izvesti z različnimi alternativnimi metodami ocenjevanja, kot so: praktični izpiti, pojmovne karte, medsebojno ocenjevanje, samoocenjevanje, ustni izpiti. Uporaba teh alternativnih metod ocenjevanja je učinkovitejša, če končni rezultat oblikujemo na podlagi več različnih podocen.